FKKT

Zgodovina študija kemijskih ved na Slovenskem

Pred ustanovitvijo Univerze v Ljubljani

17. stoletje:

Pomembna so dela ljubljanskih zdravnikov, ki so se ukvarjali s prirodoslovjem in tiskali knjige s kemijsko vsebino, npr. D. Verbezius, S. Rechberg, J. I. Leitern, M. Gerbezius, J. A. Coppini, M. J. Perizhoffer: Resolutiones quaestionum chimicarum, 1680 in J. P. Cattinus: Operationes chimicae, 1685.
J. V. Valvasor je v delu Die Ehre des Herzogtums Krain (1689) na podlagi svojih dolgoletnih opazovanj zavzel negativno stališče do alkimističnih teorij o transmutaciji kovin v zlato. Podrobno je tudi opisal rudniške in topilniške naprave na Kranjskem in Koroškem. Zaradi iznajdbe posebnega kovinskega liva, ki jo je opisal v Philosophical Transactions, je Valvasor postal 1687 član londonske Royal Society.

18. stoletje:

Prvi idrijski rudniški zdravnik Janez (Giovanni Antonio) Scopoli je objavil Tentamen de hydrargyro Indriense (1761). J. J. Ferber v Beschreibung des Quecksilberbergwerkes zu Idria in Mittelkrain (1774) obširno opisuje naprave in kemijske postopke v topilnici. Tudi tehnik in prirodoslovec Gabrijel Gruber je raziskoval živo srebro, na željo kranjskih deželnih stanov pa je izdelal postopek za proizvodnjo modrega papirja za embalažo sladkorja (1769).
1763: Ustanovitev višje šolskega zavoda z nazivom Lehrkanzel für den chemisch metallurgischen Untericht (katedra za kemijske in metalurške vede) v Idriji (dr. Scopoli je bil imenovan za profesorja kemije in metalurgije na tem zavodu.)
Nove kemijske teorije je prinesel v Slovenijo B. Hacquet, doktor filozofije in medicine, zdravnik v Idriji, pozneje profesor na ljubljanskem liceju in univerzitetni profesor v Lvovu in Krakovu. Razprave je objavil v Neue chemische Entdeckungen in Crell’s Chemische Annalen. Oryctographia carniolica (1778) v štirih knjigah obravnava kemijsko analizo, rude, rudniške naprave in kemijske postopke v Idriji. Deželni stanovi ga predlagajo za profesorja naravoslovja in kemije, saj je sposoben poučevati tudi tehnološko kemijo, obenem pa je tudi poznavalec dežele in vešč slovenskega jezika ter zato še posebno sposoben za to nalogo. Filozofska fakulteta je bila ponovno odprta 1788, vendar B. Hacquet tega ni dočakal, saj so ga leta 1787 povabili v Lvov.

19. stoletje:

1810-1813 Ljubljanska visoka šola v francoski Iliriji,
1810 ustanovljena Ecole centrale,
1811 ustanovljena Académie de Laybach.
Predavatelj kemije: J. M. Zendrini, kemik in farmacevt iz Milana. Prvi slovenski profesor kemije: Janez K. Kersnik.
1852 ustanovitev ljubljanske realke: prvi predstojnik kemijskega laboratorija H. Perger, poznejši redni profesor na dunajski visoki šoli.
1898 v Ljubljani ustanovljeno kemijsko preizkuševališče Kmetijske družbe pod vodstvom Ernesta Kramerja.

Prve kemijske knjige v slovenščini:
M. Vertovec: Kmetijska kemija, to je nazorne postave in kemijske resnice –1847, M. Peternel: Imena, znamenja in lastnosti kemiških prvin -1862.
Prvi učbenik za tedanje osemletne šole je izšel 1876 v Celovcu, prvi slovenski učbenik za realke in sorodne šole Kemija in mineralogija B. Baeblerja pa 1910. Ta dela so osnova slovenske kemijske terminologije in nomenklature.

Ustanovitev Univerze v Ljubljani

Univerza v Ljubljani je bila ustanovljena z zakonom z dne 23. julija 1919. Pouk kemije na visokošolski ravni in znanstveno-raziskovalno delo se je pričelo z otvoritvijo visokošolskih tečajev na tehnični fakulteti v začetku šolskega leta 1919/20. Dr. Maks Samec je bil dne 31. avgusta 1919 imenovan za prvega rednega profesorja za kemijo, kemijski oddelek na tehnični fakulteti pa je bil ustanovljen 15. novembra 1919. Jeseni leta 1919 je bil redni vpis v zimski semester in predavanja so se začela v začetku decembra.

Študij kemije v predvojni dobi je bil deljen na študij kemijske tehnologije, ki je bil na kemijskem oddelku tehniške fakultete, in na študij kemije na filozofski fakulteti. Na tehnični fakulteti so se vzgajali inženirji kemije za industrijo, na filozofski fakulteti pa diplomirani kemiki za raziskovalne in pedagoške poklice. Kemijski inštitut je postal središčna ustanova za pedagoško in znanstveno delo v kemiji tudi za druge oddelke tehniške fakultete, za filozofsko in medicinsko fakulteto. Prvi doktorji tehničnih ved na ljubljanski tehniški fakulteti so bili na kemijskem oddelku, kjer jih je od začetka do osvoboditve leta 1945 doktoriralo 12. V isti dobi je na filozofski fakulteti (kemijska smer) doktoriralo 11 doktorjev, ki so dobili akademski naslov doktorja filozofije.

Študijski programi in organiziranost študija kemijskih ved so se v povojnem obdobju pogosto spreminjali. V letu 1947/48 se prvič pojavijo v učnem načrtu predmeti splošne kemijske tehnologije. Sicer je za razvoj v tem obdobju značilna še uvedba eksperimentalnih vaj iz anorganske kemije, stalno zniževanje obsega vaj iz analitske kemije, ki so imele v predvojnem učnem načrtu dominantno vlogo, ter povečevanje obsega fizikalno-kemijskih in kemijsko-tehnoloških predmetov. Že v letu 1948/49 nastopijo pri prej enotnem štiriletnem študiju opcijske skupine predmetov iz specialnih kemijskih tehnologij kot odraz stališč, po katerih bi bilo potrebno že v rednem študiju izobrazbo čimbolj približati delovnim mestom v posameznih industrijskih vejah.

V letu 1949/50 se študij podaljša na 9 semestrov s tem, da se opcijske usmeritve prenesejo v 9. semester, 10. pa je namenjen izdelavi diplomskega dela. V tem in v prihodnjem letu so spremembe manjše, učni načrt se ustali in uvede postopoma, začenši z letom 1953/54, v obliki in vsebini, ki ostane v veljavi tja do leta 1958/59.

V letu 1954/55 je stopil v veljavo nov zakon o univerzi. Prejšnje tehniške fakultete so bile združene v eno, fakulteta za kemijo pa je bila preosnovana v oddelek z odsekom za kemijo in fiziko. Nova sprememba zakona je že v letu 1957/58 tehniško fakulteto razdelila in osnovala fakulteto za rudarstvo, metalurgijo in kemijsko tehnologijo, v kateri je vključeval oddelek za kemijo poleg obeh prejšnjih še odsek za tekstilno tehnologijo. Že v naslednjem letu se je odsek za fiziko izločil in osnoval kot poseben oddelek.

V letu 1961/62 je bila ustanovljena Fakulteta za naravoslovje in tehnologijo, katere kemijski oddelek se je delil na odseke za kemijo, kemijsko tehnologijo, tekstilno tehnologijo in farmacijo. V letu 1962/63 se je odsek za tekstilno tehnologijo preosnoval v oddelek, kasneje pa se je osamosvojil tudi odsek za farmacijo, ki je prerastel v oddelek za farmacijo.
Fakulteti se je priključil kemijski oddelek naravoslovne fakultete, ki je dotlej gojil študij kemije v dvopredmetnih študijskih skupinah kemija-fizika in kemija-biologija, namenjenih predvsem bodočim srednješolskim profesorjem in uvedla se je tudi nova naravoslovno-kemijska študijska smer.
Uveljavi se dvostopenski študij.

V letu 1962/63 je bil uveden dvoletni podiplomski študij na obeh smereh, kemijski in kemijsko-tehnološki. V obeh primerih je bil prvi letnik namenjen predavanjem in študiju, drugi pa izdelavi magistrskega dela. Oba učna načrta sta bila v veliki meri prilagojena interesom kandidatov in sta obsegala obvezne in opcijske predmete s tem, da je bilo pri tehnološki smeri manj obveznih in več opcijskih v primeri s kemijsko smerjo, ki je imela štiri skupine anorgansko, organsko, fizikalno-kemijsko in biokemijsko.

Po letu 1970 se je z uvedbo usmerjenega izobraževanja delno spremenil tudi način študija. Organizirani študij kemije in kemijske tehnologije (kemijska dejavnost) je trajal štiri leta. Študenti pa so imeli še eno leto absolventskega staža. Pri študiju kemije je bila že v tretjem letniku možna izbira usmeritev: anorganska kemija, organska kemija, analizna kemija, fizikalna kemija in biokemija. Uveljavil se je tudi študij kemijskega izobraževanja (v prvih dveh letnikih je bil skupen s študijem kemije), ki nudi izobrazbo bodočim srednješolskim učiteljem kemije. Na študijskem programu kemijska dejavnost pa je bila v tretjem letniku možnost izbire med kemijsko tehnologijo in kemijskim-procesnim inženirstvom. V višjem šolskem študiju je imela pomembno mesto tudi usnjarsko-predelovalna tehnologija.

V študijskem letu 1998/1999 je Fakulteta za kemijo in kemijsko tehnologijo vpeljala povsem nov, samostojen univerzitetni štiriletni študijski program Biokemija, za katerega je veliko zanimanja med študenti. Hkrati pa je bil posodobljen tudi univerzitetni študij Kemijskega inženirstva.
V začetku devetdesetih let je prišlo tudi do administrativnega urejanja študijskih programov. Tako se je število ur predavanj in vaj zmanjšalo na 750 ur v vsakem letniku. Maksimalna vsota ur predavanj in laboratorijskih vaj je tako 3300 ur za univerzitetne študije kemije, biokemije in kemijskega inženirstva.
Z uvajanjem mature v srednješolski učni sistem so se temeljito spremenili tudi visokošolski študijski programi. Univerzitetni študijski programi so štiriletni in vodijo do univerzitetne izobrazbe (pogoj za vpis je matura), višješolski študij pa je prerasel v visoko strokovno šolstvo. Študij traja tri leta, obvezna pa je praksa v delovnih organizacijah ali raziskovalnih inštitutih, ki traja en semester. Pogoj za vpis na visoko strokovno šolo je zaključni izpit ali matura. Zakon o visokošolskih nazivih je spremenil tudi do sedaj veljavne nazive.
S tendencami priključevanja države Slovenije v Evropsko unijo, so bile tudi članice ljubljanske univerze primorane vpeljati kreditni sistem študija. Tako smo privzeli ECTS sistem (European Credit and Transfer System), ki omogoča prost pretok študentov med evropskimi univerzami, ki so podpisale medsebojne ustrezne bilateralne sporazume.

Ustanovitev Fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo

Na osnovi razprav in analiz na oddelkih Fakultete za naravoslovje in tehnologijo (FNT) ter sklepov tedanjih pedagoško-znanstvenih svetov oddelkov je bila konec 1990. leta na FNT sprejeta sporazumna in soglasna odločitev o razdruževanju FNT na več samostojnih fakultet. Dne 21. decembra 1994 je bila z Odlokom o preoblikovanju Univerze v Ljubljani (Ur.l. RS št. 82/94) ustanovljena Fakulteta za kemijo in kemijsko tehnologijo. Prvi dekan novoustanovljene Fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo, Univerze v Ljubljani (UL FKKT) je postal prof.dr. Jože Škerjanc, ki je skupaj s sodelavci tudi odločilno pripomogel k njenemu nastanku. Leta 1995 se je Fakulteti priključila Višja tehniška varnostna šola kot Oddelek za tehniško varnost.

40 let višjega in visokega izobraževanja za varno delo

V Sloveniji segajo prvi začetki izobraževanja in vzgoje na področju varstva pri delu že v leto 1954, ko se je ustanovil Zavod za preučevanje varnosti pri delu SR Slovenije. Zavod je v okviru dopisne šole organiziral enoletno izobraževanje za področje Slovenije in Jugoslavije. Pouk je bil organiziran v slovenščini in srbo-hrvaščini. Že leta 1958 so se začele pri Zavodu SRS za zdravstveno in tehnično varnost priprave, ki so rodile v letu 1960 ustanovitev prve strokovne (višje) šole za varstvo pri delu pri Zavodu za izobraževanje kadrov in preučevanje organizacije dela v Kranju. Program se je v letu 1963 izpopolnil v tehnični usmeritvi in šola je bila kot dvoletna Višja tehniška varnostna šola v sestavu Višje šole za organizacijo dela v Kranju.
Za rojstno leto prve samostojne višje šole za varstvo pri delu v Evropi štejemo leto 1966, ko je Zveza varnostnih inženirjev in tehnikov ustanovila samostojno Višjo tehniško varnostno šolo. Šola je bila verificirana leta 1969. daljnosežnimi posledicami. Kljub oviram, ki so jih postavljali zakoni, kljub večkratnemu nasprotovanju in težnjam po ukinitvi šole, je VTVŠ v svojem tridesetletnem delovanju zarezala vidno sled v slovensko pojmovanje varstva pri delu ali kakor radi rečemo danes, v slovensko varnostno kulturo. Z novimi generacijami kvalificiranih strokovnjakov je ustvarjala soliden temelj za drugačen odnos do varstva pri delu.
Vse do leta 1978 je šola delovala kot samostojni zavod, v tem letu pa se je vključila kot članica v Ljubljansko univerzo. V osemdesetih letih sta kot dekana šolo vodila Vladimir Drusany in Jože Janežič.
Resnejšo reformo študija je doživela v letu 1985, ko se je študij razširil tudi na požarno varnost. Ves čas pa je ostajala šola z dvoletnim višješolskim programom, kjer je bilo mogoče doseči višješolsko izobrazbo inženirja varstva pri delu in varstva pred požari.
Prizadevanja za prehod Višje tehniške varnostne šole v visoko šolo so trajala več kot deset let. Teh prizadevanj niso narekovale ambicije šole, da bi postala nekaj več, ampak stalni pritisk študentov diplomantov, ki so v službah čutili, da za poklic, ki ga opravljajo, dobijo prenizko stopnjo izobrazbe.
Zakon o univerzi je VTVŠ vključil v novo nastalo Fakulteto za kemijo in kemijsko tehnologijo.

Ob 100-letnici kemijskih študijev na ljubljanski univerzi je fakulteta izdala zbornik z natančnejšim pregledom razvoja fakultete in kemijskih strok od leta 1919 dalje.